Ali je za inkontinenco kriv trampolin in kako naj izboljšaš inkontinenco ob teku – zapis o tem, da je postavljanje boljših vprašanj ključni korak do zmage nad uhajanjem urina sem originalno v 2023 zapisala za Racman. Na vse njihove izdelke s kodo FizioMama prejmete 5 % popust.
Včasih se mi zdi, da sem o urinski inkontinenci že povedala toliko, da se več ne da. Od leta 2012, odkar vodim spletno stran www.fiziomama.si, ki je bila sprva blog z zapisi mlade fizioterapevtke z močno preferenco področja zdravja žensk in medeničnega dna, sem besedo inkontinenca uporabila večkrat kot „Dober dan“. Sploh v zadnjih desetih letih, ko delam izključno na ožjem strokovnem področju rehabilitacije medeničnega dna, se beseda inkontinenca v pogovorih pojavlja zdaleč najbolj pogosto. Pojavlja se, ker je razlog za skrb, zmedo. Pojavlja se, ker je tisto, kar želimo rešiti. Pojavlja se, ker smo zmedeni, kaj naj delamo, da se ji izognemo.
Opažam, da najpogosteje naše pogovore o inkontinenci vodita strah in sram, ki ju oblečemo v iskanje odgovorov tipa „Da / Ne“ na zelo specifična vprašanja. Takšna vprašanja, kot sta v naslovu tega zapisa. Vprašanja, ki so tako zelo odvisna od konteksta, da nam odgovori tipa „Da /Ne“ ne omogočajo, da pridemo do trajne rešitve. Naša neodločenost, da svojo izbiro rešiti inkontinenco potrdimo z osebno adherenco (predanostjo) programu rehabilitacije in omahovanje pri iskanju ter odpravi vseh vzrokov za naše uhajanje urina, nas pogosto vodijo od tečaja v tečaj, od čudežne vaje k drugi, od metode k naslednji, ali – še najpogosteje – nas obdržijo na platformah za zabavo, ker strokovnjaki svetujemo in v zabavnih videih podajamo tudi strokovne vsebine. Temu botruje tudi to, da strokovnjaki, ki smo zdravstveni delavci, pogosto kot mantro uporabljamo odgovor tipa: „Ne vem / Odvisno / Mogoče“ in s tem vas dodatno puščamo na cedilu. Res pa je, da so pogovori z zdravstvenimi strokovnjaki pač zdravstvene storitve in ne klepeti na družbenih omrežjih, ker se naša strokovna odgovornost ne konča, ko zaključimo delovni dan ali vstopimo v svet družbenih omrežij. Zato vam moramo razložiti, da za nasvet potrebujemo vsaj posvet, kjer vas spoznamo in vam postavimo vsaj nekaj osnovnih vprašanj, ki osvetlijo vašo osebno situacijo. Za naše nasvete velja, da potrebujemo dovolj podatkov, da opravimo klinično presojo. V najboljšem primeru končamo s kompromisom tipa: „Povej, kako je najpogosteje“ ali „Povej, ali je sploh možno“. To teoretiziranje pa nam pri odpravi tvojega uhajanja urina ne koristi. Za doseganje ciljev potrebujemo konkretne napotke, konkretne korake. Smo morda v preprečevanju in odpravi inkontinence neuspešne ravno zato, ker ne razumemo, da smo ključni dejavnik prav me, tiste, ki sprašujemo, tiste, katerim urin uhaja?
„Ali je za inkontinenco kriv trampolin?“ se pogosto vprašava. Tako ti, ki morda inkontinenco opažaš, se ji želiš izogniti, jo preprečiti, odmisliti. In jaz, ki želim, da o njej odkrito govoriva, da si vzameva čas za tvojo situacijo in odkrijeva vse prispevalce, ki v seštevku 1+3+1+5 predstavljajo uhajanje urina. Da, za inkontinenco niso vedno krive „švoh“ mišice medeničnega dna. V enačbi 1+3+1+5 trampolin morda res prispeva 5, torej polovico seštevka, a vseeno enačba ni seštevek 0+5. Tako je tudi z mišicami medeničnega dna.
Inkontinenca oz. uhajanje urina je seštevek vplivov več telesnih ravni, ki se kaže kot nezmožnost, da sečni mehur zadrži urin. Pri skakanju, teku, hoji navzdol. Pri smejanju, kihanju, kašljanju. Ko se voziš domov, tik pred vrati. Pred zmenkom. Pred odhodom v službo.
Mišice medeničnega dna so najpomembnejši prispevalec. Niso pa edini. Tudi lega organov, in s tem funkcija mišic medeničnega dna, igra pomembno vlogo. Keglove vaje so ena od najpomembnejših vaj za mišice medeničnega dna. Niso pa edina. Niso nujno vedno zadostna. Ne naslavljajo vseh potreb mišic medeničnega dna v vsakem času. Zato pogosto slišimo, da keglove vaje ne delujejo. Potrebe medeničnega dna se spreminjajo in mišice medeničnega dna za vzdrževanje pridobljene kondicije potrebujejo redno vadbo. Potrebe medeničnega dna pa odkrivamo s fizioterapevtskim pregledom medeničnega dna. Ta je drugačen od ginekološkega. In ne nadomesti ga sonda povratne biološke zveze (biofeedback) ali ultrazvok. Niti tipanje pomožnih mišic, ki koordinirano sodelujejo z mišicami medeničnega dna.
V tem zaporedju odnosov in sestavljanki mozaika inkontinence tako mišice medeničnega dna kot keglove vaje ne nadomestijo prispevkov ostalih telesnih sistemov, ki prispevajo k nemotenemu delovanju mehanizma zadrževanja in izločanja. Poleg zdravih mišic medeničnega dna potrebuješ zdrav sečni mehur, ki ima – kot rada rečem – urejene medsosedske odnose. Zlasti s črevesjem. Zdrave navade sečnega mehurja in črevesa igrajo vlogo pri delovanju medeničnega dna. Zato morda opažaš vpliv hrane na uhajanje urina, ali poslabšanje inkontinence, ko nekaj dni „ne greš“ na blato. Tudi aktivnosti, ki jih pogosto povezujemo z inkontinenco: tek, hoja navzdol, poskoki, niso zgolj aktivnosti medeničnega dna. Moč in gibljivost, koordinacija in dihanje ter tvoja splošna kondicija kot tudi dnevna zmogljivost so členi seštevka. Pogosto moramo prav njim posvetiti pozornost in izbrati primerne vaje za za krepitev, koordinacijo in gibljivost, če se želimo trajno posloviti od inkontinence. Od nosu do prstov na stopalih, kot elegantno rečejo moje angleško govoreče kolegice.
Napisano je razlog, da keglove morda ne delujejo. Napisano je razlog, da je bolje le, če keglove delaš redno. Napisano je razlog za to, da ko si sledila „osnovnemu“ programu za ženske, si se morda počutila bolje, ko pa si nekajkrat skočila za otrokom, te je presenetilo ponovno uhajanje. Zato je morda bilo bolje po 16 terapijah te ali one metode, saj si nanje hodila zdrava. Ko pa je prišel prehlad, pa ponovno poslabšanje inkontinence, ker se mišična koordinacija in moč v funkciji ni spremenila.
Prvi korak dolgoročnega izboljšanja inkontinence je oceniti prispevalce. Mišice medeničnega dna. Izločanje. Držo. Gibanje. Nato oceniti realno težo inkontinence: en L vložek na dan, en nočni za sprehod, en S ščitnik na pohod. In takrat narediti načrt. Zaporedje, ki se ga držiš. Ki ga sproti ocenjuješ. Recimo tako, da si beležiš, ali potrebuješ več vložkov/ščitnikov, ali manj. In se prilagajaš. Morda zdaj namesto velikega inkontinenčnega vložka za enkratno uporabo za sprehod lahko uporabiš pralni vložek in ta ne spusti? Morda greš čez čas lahko na krajši sprehod celo brez vložka „za vsak slučaj“?
Ko oceniš prispevalce in narediš načrt, si postavljaš kratkoročne cilje. Kaj potrebuje tvoje medenično dno. Keglove vaje? Vaje za gibljivost? Počepe? To določita s fizioterapevtko. Tudi, če ti ni uspelo domačega programa delati redno, 3x dnevno, ne odpoveš obravnave, saj to ni konec sveta. Skupaj s fizioterapevtko poiščeš, kaj in koliko lahko delaš zanesljivo in vztrajno. In tako, korak za korakom, zmanjšaš pojavnost uhajanja, ga držiš na minimumu, odpraviš. Ampak to še ni konec. Po obdobju suhosti ne greš kar iz navdiha teč ali na enourno zumbo. Ne postaviš trampolina in ga prva preizkusiš. Postaviš cilje, kot so: poskoki, tek, zumba. Razdeliš cilje na korake. In jim slediš.
Najpomembnejše vprašanje odprave inkontinence je: „Ali zmoreš vztrajati do cilja?“
Vse se začne s prvim korakom. Prvi korak je dovolj široka, dovolj natančna in dovolj relevantna ocena stanja. Razvoj tvoje inkontinence. Njena zahtevnost. Zunanji dejavniki. Kaj lahko narediš na podlagi dostopnih informacij. Če od seštevka inkontinence, ki sem ga omenila v uvodu, odvzameš katero od za na prvi pogled malih postavk, recimo zaprtje, boš morda videla izboljšanje, ki te na tej točki zadovolji. Je vse kar zmoreš odvzeti ali urediti nezadostno za zadovoljiv napredek? Potem veš, da je potrebno oceniti medenično dno in mu pomagati, da ono pomaga tebi.
Da se torej vrnemo k vprašanju skakanja na trampolinu… Bolj kot starost, oddaljenost od telesnih mejnikov (kot so: prva menstruacija, zanositev, porod, perimenopavza ali postmenopavzalno obdobje) in splošna količina skokov, so pri skakanju na trampolinu pomembnejša vprašanja: „Kdo skače?“ „Kako skače?“ in „Zakaj skače?“.
„Kdo skače?“ ni zgolj vprašanje seštevka spola, starosti, indeksa telesne mase in drugih merljivih objektivnih postavk, recimo števila porodov, ampak vprašanje telesne pripravljenost, splošne in trenutne zmogljivosti ter obremenjenosti. In seveda načina, kako skačemo.
Enkratna obremenitev s skakanjem na trampolinu bo najbrž drugačna za deklico, ki redno hodi na sprehode, teče po dvorišču, pleza po igralih (ali kar, seveda primernih, drevesih), redno odvaja in pije ter si skakanja trenutno zelo želi, kot za enako staro deklico, ki teh aktivnosti ne dela redno, skakanje na trampolinu je pač rojstnodnevna aktivnost slavljenca. Enako velja za zaporedje takih obremenitev. Torej recimo, ali lahko gre otrok na 3 zabave v trampolin parku v enem tednu ali mesecu. Podobno razmišljanje velja za dečke ter odrasle (tako ženske, kot moške).
Zato je moje priporočilo glede trampolina sledeče: ne branimo skakati tistim, ki si to želijo in ne silimo skakati tiste, ki o tem sami ne razmišljajo. Če nismo vajeni skakanja, pa si želimo skakati, začnimo z enim skokom in končajmo, preden začutimo kakršno koli spremembo v telesu (razen veselja). Torej ne skačimo na polno 5 in več minut, ampak kar en skok in dol. Če si želimo skakanja, a nas je tega strah, če nismo redno (torej 3x tedensko) telesno dejavni z dejavnostmi kot so hitra hoja/tek, živahen ples ali aerobna vadba (recimo odbojka), če imamo inkontinenco, občutimo pritisk v nožnici ob daljši hoji ali zvečer, če imamo čuden občutek v trebuhu ali občutek „šibkega medeničnega dna“, pa najprej preverimo našo telesno pripravljenost in jo zgradimo.
Če hočemo na Triglav, ne vstanemo kar s kavča in gremo, ampak se najprej pripravljamo. Še posebej, ko smo po porodu. Tudi želja staršev, da „zmigajo otroke“ in jih zato „napodijo“ na trampolin ni najbolj posrečena. Obenem pa želim poudariti, da je skakanje na trampolinu lahko cilj rehabilitacije* medeničnega dna, če si pripravljena vložiti svoj del truda. Ko smo na to telesno pripravljeni, nam bo tudi aktivnost skakanja dobro dela.
*Rehabilitacija medeničnega dna niso keglove vaje. Je proces fizioterapevtske obravnave s testiranji, obravnavo sistemov in struktur, obremenitvijo in postopnim približevanjem bolj zahtevnim dejavnostim z uporabo metod, tehnik in pripomočkov fizioterapevtske stroke ter po potrebi drugih strok. Ter najpomembneje: osebno adherenco tistega, ki želi doseči cilj.
Leave a Reply